blog št. 72

Hola!

v zadnjem času ne pišem ravno velik, ker se tut dogaja ne velik. misla sem, da bom zadnje dneve izkoristla za različne oglede, pa se mi, povedano po pravici, enostavno ni dalo. Kr težko je vrjet, ampak sem rahlo naveličana vsega in komi čakam, da pridem domov. Delno je krivo to, da je večino Erazmovcev že šlo domov, da Joan in Dani kot nora pišeta diplomo in da so moje cimre sredi pakiranja in seljenja v novo stanovanje. Po tem, ko je šou Jure domov, se počutim sama in nimam ravno volje skakat okol. Potem pa je tu še vročina. Sicer ni več kot 27, 28 stopinj, ampak ubija. Ne vem a je za to kriva vlaga v zraku, al karkoli že, ampak če sem na soncu, se počutim kot kos mesa na žaru :)

zadnje dni tut spim ne najboljše. soseda se še vedno prepirata, zarad vsake malenkosti. Sosedovima papigama očitno paše nočni hlad (cca 22 stopinj) in se takrat prebudita in začneta čivkat. edn izmed sosedov si je nabavu nov klavir in pogosto vadi v večernih urah. očitno pa se je tut priselil en stric, ki nenormalno smrči. potem pa je še toplo (kdo pa lahko spi pri 20+ stopinjah?). nagaja mi še postla in na trenutke se zdi, kot da so se proti men zarotil čist vsi mogoči faktorji, ki mi preprečujejo spanje.

stanovanje je poleg tega v razsulu. že zadnji tedn so spakirane kuhle, danes je zmankal še večino krožnikov. knjige, ki jih je blo polno, so zdej zložene po škatlah, ki napolnjujejo predsobo. slike so pobrane iz sten in počasi se spravljata pleskat. lastnik namreč ne bo vrnu varščine, če stene ne bodo v belih oz nevtralnih barvah. norišnica :)

se pa v zadnjem času precej dobro zastopim z obema španskima cimrama. italjanke praktično ni tu in zdi se, da je zarad tega dost bolj mirno. pospravljamo kolker se nam da, posoda je dostkrat nepomita, ampak ni tistega živčnega občutka, kot da bo vsak čas poknalo. sploh v zadnjih dveh dneh smo precej čvekale. med pakiranjem sta mi povedle marskej o stvareh, ki jih mata, od kje sta jih dobile in kdo jima jih je poklonu. na ta način sem zvedla velik več o njima, kot v vseh preteklih mesecih in blo je prou luštno. Kdo bi si mislu, da je Ester taka zbiratlca. zbira školke in stare kovance. upam, da mi bo uspelo dobit kak star slovenski kovanc, ker ji ti v njeni zbirki še manjkajo. mi je pa poklonla stare španske pese, še iz obdobja Franca. pravi, da so redki, ampak trenutno neke prave vrednosti še nimajo. mi je res velik pomenl, da mi je dala dva kovanca :)

kaj še lahko povem? hmmm... no uredila sm si potrebne papirje glede faksa in končno vem, da sem naredla vse izpite. z nekaterimi rezultati sem res zadovoljna, z drugimi ne tolk, ampak v končni fazi je bolj pomembna sama izkušnja in pa to, da je vse opravljen, kot pa sama ocena :)

dogovorjeni so že tut prvi obiski v Sloveniji. Dani in Joan prideta 12. julija. Letalske karte že mata kupljene, zdej je treba samo še poskrbet za ostale podrobnosti. kr ne morem vrjet, da bota tok hit pršla. ampak očitno sem jima povedla tolk lepega o Sloveniji, da sta se odločla, da jo je treba videt. itak pa ju zavezuje še naš mini pakt, ki pravi, da bo vsako leto edn od nas pršu na obisk k drugemu :))

spakirala sem tut že en kovček. kr ne morem vrjet, kolk stvari se je nabral v pol leta. bo treba še kr neki pakiranja in  dodatni kufri, da bom lahko odnesla vse.

no to je bolj al manj to. zdle čakam in zapravljam čas, ker dobim še zadnje obiske. pride mamca in njeni dve sestri, ki si bodo najprej ogledale Barcelono, logično pod mojim strokovnim vodstvom, potem pa mi bodo pomagale vse spravit domov in se skupi z mano poslovile od Barcelone. Ubistvu morm čez 10 min na letališče, tak da šibam :)))

palau de la musica in el forum

hola!

ne zgodi se ravno več pogosto, da se v Barceloni počutim kot turist. po zadnjih neki mal bolj sproščenih dnevih, ki sem jih bolj al manj preživela z Danijem in Jonom, na kosilu na travci pri faksu in v Danijevem stanovanju, kjer smo delal plane za obisk Slovenije, sem se včeri spet spravla še mal na oglede. 

Glede na to, da mam točno 10 dni, dokler ne spakiram, ostal pa mi je še kr dost stvari, sem ugotovila, da bo treba mal pohitet, če hočem videt vse, kar sem planirala. Opravljena kot vsak pravi turist - s fotoaparatom, turističnim vodnikom, sončnimi očali in v poletnih cotah, sem šla v mesto. Me pa od tipičnih turistov loči predvsem to, da vem kam grem, nisem zgubljena in ne delam gužve. Se mi je včeri kr ene parkrat naredl, da bi bla skupine zgubljenih turistov nekam poslala. skor sm zgrešila postajo za metro, ker se mi niso umaknal in sem kmi pršla dol... in takih podobnih dogodkov je blo polno. Iz tega stališča mi je bla Barcelona dost bolj všeč pozimi, ko je blo turistov precej manj.

Končno sem prišla do mesta in si najprej ogledala Mercat de Santa Caterina. To je druga največja tržnica s hrano v mestu, vendar pa je precej bolj obiskana s strani domačinov, kot pa turistov. Končana je bla leta 2005 in je precej nenavadna. streha spominja na pogled čez kalejdoskop (to je una zadeva, ko skoz njo gledaš proti svetlobi, jo vrtiš in ustvarjaš različne pisane vzorce), ki je za povrh vsega še valovit. Je nekakšna moderna interpretacija modernizma, se pravi, tak bi npr ustvarjal Gaudi v današnjem času :))) Notranjost je precej drugačna, je lesena in razen lokov precej bolj umirjena. 

Od tam naprej sme šla proti Palau de la musica Catalana. Še ena izmed mnogih Modernističnih zgradb, ki jih na ogled ponuja Barcelona. Mene je očarala. Od zunaj je sicer zanimiva, z opečno fasado, mozaičnimi sebri in različnimi skulpturami domačih in tujih umetnikov ter sant Jordija, ampak šele v notranjosti dobiš noro dober občutek. glavna dvorana je velika, ima več balkonov in super streho. če stojiš direkt pod njo, deluje kot raven vitraž. sredina je zlato rumeno sonce, obdaja pa ga modro nebo. če to pogledaš iz strani, je sonce izbočeno navzdol, tvori nekakšno solzico. super dober

tudi oder ne zaostaja veliko. narejenje kot en velik mozaik, ki prikazuje spodnje dele (obleke) muz, katerih zgornji deli ''štrlijo'' ven (kipi). na ta način dobiš zanimiv občutek prostora in gibanja. muze so iz različnih obdobij in držav ter prikazujejo misel, da je glasba univerzalna. na vsaki strani odra sta še dva orjaška kipa, edn od Betovna, nad katerim je predstavljeno Wagnerjevo delo (pozabla katero). na drugi strani je edn izmed Katalonskih umetnikov (tut to pozabla kter), nad njim pa prikaz katalonske pesmi Les flors de Maig - majske rože. 

vse skupi dopolnjuje še ostanek strehe, na kateri je polno belih in rdečih vrtnic, zaradi legende o Sant Jordi-ju. Tudi v dvorani se poavijo stebri, okrašeni z mozaiki, vrh katerih predstavlja pavov rep oz krošnjo palme. okoli njih so ogromno lestenci, ki pa so čudno nagnjeni proti ''soncu'' in priazujejo rože, ki se sučejo k sončni svetlobi. 

v tej modernistični zgradbi je možno zaznati 3 tipične v modernizmu na novo obujene sloge - arabski (mozaiki), grški (stebri) ter srednjeveški (lestenci). poleg tega pa se prepletajo še različni motivi - narava, glasba, domoljubnost...

v notranjosti palače je slikanje prepovedano. le ta je namreč v privatni lasti, lastniki pa zaradi avtorskih pravic slikanja ne dovolijoo. men je uspel naredit eno sliko, kupla pa sem še razglednico, na kateri je par slik. upam, da sem vam vsej približno predstavla to zanimivo dvorano. men je bla res všeč

ne daleč stran se nahaja še ena Gaudijeva stavba, ki je do zdej še nisem uspela pogledat - Casa Calvet. glede na to, kaj sem vidla prej, nisem bla ravno impresionirana :)

Za konec sem se odločla, da grem še na skrajni rob Barcelone, kjer nisem bla še nikoli. Tam je bilo nekoč odlagališče in tovarne, danes pa so ta del povsem prenovili in je sedaj poln luksuznih apartmajev in hotelov, trgovskih središč, marin... Ta del se sedaj imenuje El Forum. Prva stvar, ki sem jo zagledala je bila ogromna modra stavba, v kateri se sedaj nahaja naravnoslovni? muzej. mnda :) od tam naprej sem se sprehodla v smeri proti plaži in kmal sem prišla do ogromnega prostora, polnega šotorov in stojnic. Včeri so imel Bike Show. Mlado in staro, s kolesi, rolarji, rolkami, skiroji... js pa peš :D komi sem se izmikala. poleg tega je blo par ''tekmovalnih odrov''. se opravičujem, sam to res ni moje področje. na eni strani so čez ogromne pukle-skakalnice skakal kolesarji in izvajal salte in druge akrobacije. pod veliko trikotno streho - neke vrste skulpturo s sončnimi kolektorji, so se med količki spuščal rolkarji. mal naprej so igral hojek na rolarjih. potem je bla še ena skupina kolesarjev, ki so izvajal trike na lesenih skakalnicah.... čeprou sem pričakovala neki čist drugega - mirn del ob plaži, in sem dobila ravno nasprotno, je blo prou zanimivo videt :)

od tam, pa do plaže, kamor grem ponavadi - tam pri zlati ribici, je slabih 5km razdalje. počasi sem se sprehodila ob plaži, namakala noge, počivala na skalah in opazovala surfrje. predvsem pa sem razmišljala. 

počasi se zaključuje eno obdobje mojega življenja, en cilj, ki sem ga uspešno osvojila. to je blo neki, kar sem si želela tolk časa in ni me razočaral. ogromno sme pridobila, ogromno sem se naučila. spoznala sme neki neverjetnih ljudi, spoznala sem novo kulturo, osvojila sem nov jezik. ugotovila sem, da se znajdem tudi sama v velikem mestu. ampak počasi gre vse to h koncu in kokerkoli lepo je že blo in mi bo za vedno ostal spomin, bo počas treba naredit nove plane... kaj pravte na diplomo? ni švoh, a ne ;)

25...25! 25? 25!?!?

Barcelona je eno izmed mojih najljubših mest... in kadar lahko to delim s tistimi, ki jim mam rada, še tolk boljše. zadnji dnevi so bli super. več bi si kr težko želela :)

mela sma precej sreče z vremenom. čeprou domačini pravijo, da tu sploh ne dežuje, se men zdi, da dežuje kr naprej. sploh zadnjih 14 dni. se pa očitno stvari normalizirajo, ker trenutno je prou nenormalno vroče. v nedeljoje blo sicer oblačno, v ponedeljek pa je blo že lepše. ker Jure ni ravno navdušen nad ogledovanjem in šetanje po mestu raje zamenja za plažo, sem temu priredila tut najin plan. ker sma bla na plaži že v Barceloni in potem še v Sitgesu, sem se odločla, da boma kot večina domačinov, šla poležavat v mestni park. nisem vedla, da je bil tut v ponedeljek praznik in je blo zato kr precej ljudi. je blo pa vseeno luštno.

najprej sma šla do Arc de triumf, se sprehodla po kvazi promenadi in vstopla v park. tam sma se najprej dala na eno klopco, da je Jure v miru spucal objektive, potem sma si pogledala še fontano, pri kateri je sodeloval Gaudi. mal sma zgublala živce pri mamutu, ker so starši mislal, da ni pomembno stat v vrsti in počakat na slikanje, ampak se lahko prerivaš po mili volji :D potem sma se končno vrgla na travco in delala nič. še vete ne, kok je to utrujajoče :)))

kmal sta se pojavla dva problema. mogla sma lulat + bla sma lačna. sem precej razočarana nad javnimi wc-ji. nikjer jih ni. ne na metro postajah, ne v parkih, nikjer. sej razumem, da bi bli kmal precej svinski, ampak kam lahko gre človek v tak velikem mestu lulat. presenetl me je tut to, ker sma par dni prej šla na sladoled v eno slaščičarno, pa so mi rekli, da tut nimajo stranišč. a ni to pri nas z zakonom obvezno? če pa hočeš it v kak kafič, so pa le ti na voljo samo strankam :S
na koncu sma šla na eno kavico, da sma lahko šla lulat, potem pa se sprehodla do Ramble in restavracije s testeninami. že precej časa nisem bla tam in prou presenetl me je, ko se me je kelnarca spomnala. mi je rekla, če tokrat nisem z družino (na zadnje sm bla tam s starši in starimi starši :D)

dan je bil lep, časa sma mela še tut precej in tak sma šla še do Parka Guell. js sm se tam zagnala v en kič nakit in Jure mi je kupu en prstan. glede na to, da me je že drugič v tednu začel zaslišvat, kaj mi je všeč, sem postajala rahlo sumičava, ampak zarad trenutne situacije nisem nič pričakovala

sprehodla sma se okol, delala miljon slik, uživala na sončku, posral me je ptič... to bi bil kratek povzetek :) blo je luštno

zvečer sma pršla domov ornk zmatrana in se počas spravla pakirat. Jure je reku, da tega nebi rad delal na moj rojstni dan, sploh ker sem mogla spakirat tut js, da mi bo domov spravil en kup stvari.

trenutna situacija z nizkocenovnimi letalskimi prevozniki mi ni prou nič všeč. sploh ryanair ful komplicira glede dimenzij kovčkov in teže. doplačala sma 15kg, vage pa nisem mela. pokupčkala sem stvari in poskušala primerjat težo 5litrov vode s posameznimi kupčki, pa nekak moja improvizoriš vaga ni delovala kot sem hotla. potem se mi je podrla še omara in mi skor padla na glavo. vse skupi me je tok razjezil, da sem začela jokat. zadnje čase se počutim nekak staro. nevem zakaj, ampak to, da mam 25 let, me je spravl v neko čudno stanje. ne morem rečt, da se bo karkoli spremenil. četrt stoletja tut ni neka ful prelomnica. ampak počas se mi tale izmenjava bliža h koncu, rahlo sem že utrujena in en mal naveličana vsega, doma me čaka še neki izpitov, spravit se bo treba tut k diplomi, nekje dobit prakso... v glavi mam poun stvari... vse skupi, sploh pa porušena omara, me je spravl v točenje solz. ni bil to histeričn jok, solze so tekle same od sebe in kr niso in niso se hotle ustavit :S še sama ne vem točno zakaj

Jure me je tolažu in poskušu spravit v boljšo volo. v nekem takem čudnem razpoloženju sem ostala ceu večer in tut ko sma šla spat ni blo nič boljše. Vprašal me je, če me spravi v boljšo voljo in mi da darilo, pa nisem hotla. Kr ne morem vrjet kak neučakan je bil. Bi rekla skor bolj kot js. :))) prou kjut

Prvo voščilo sem dobila že mal čez polnoč, seveda od Jureta :) Naslednjega pa precej zgodi zjutri. neki čez 6 so me klical mamca, ati in mali in mi zapel vse najboljše. bli so tok kjut in blo mi je kr hudo, da nisem z njimi. bomo naredl ornk fešto, ko pridem domov, a ne?

ko sma se ustala, je bil končno čas, da dobim darilo. Moram rečt, da me je res presenetu. Dobla sem verižico s srčkom od Swarovskega. Če nebi mela ušes, bi mi vrjetno šel nasmešek okol in okol. Kot sem rekla, sem prejšn dan začela mal sumit, ampak res si nisem misla. Vse njegove skrbi so ble odveč, ful mi je všeč in še zdle sm kot mejhn bejbi, ki je dobil šajni igračo. <3

za čez dan nisma delala posebi planov. Ker je bil prej vikend, v ponedeljek pa praznik, sma šla mal po nakupih, potem pa v mesto, čez Ramblo, na kavico in potem na sprehod po Montjuicku. cel dan sma se šetala, uživala na sončku, uživala v Barceloni. 

Zvečer sma šla na večerjo. kot vedno, ko gre za posebne priložnosti, sma šla v Las quinze nits. restavracija mi je res luštna, ma svoj čar, hrana je dobra, cene pa glede na to kje si, res sprejemljive. Naročila sma paello, začela pa sma s šampancem od tu imenovanim cava. končala sma s cremo Catalana. po tem sma se sprehodla še po Rambli, sijala je (skor) polna luna in Jure mi je podaril še vrnico. težko je opisat, ampak vse je blo tak kot mora bit. v tistem trenutku sem bla vesela, da sem stara 25, da sem praznovala v Barceloni, da sem tam z Juretom, da bom kmal doma pri moji družini. kaj več bi si sploh še lahko želela? 

ko sem pršla domov, sem poklicala še mamco in atija in še mal čvekala z njima. res se veselim, da grem kmal domov. po pol leta od doma, že komi čakam :) sam še mal, čist mal....