prvi tapasi, faks in stanovanja....

hola!

mimo je komi par dni, ampak se mi zdi, da se je zgodil tolk stvari. 

v ponedeljek zvečer sva šle z Mio na večerjo. Mia je iz Švedske, stara je 23, študira gradbeništvo in je obsedena s fitnesom. Zelo je zgovorna, res simpatične, ogromno je prepotovala in zelo dobro govori angleško. predn sm se zavedla, so ble mimo skor 3 ure. Dobile sma se v mestu in šle v restavracijo imenovano Tapa tapa. za vse, ki ne vete, kaj so tapasi, to so manjše porcije različne hrane; maš mesne tapase, pa zelenjavne, morske... neki stvari je v obliki kroketov, neki je podobno našim ražnjičim, dobiš lahko krompir na različne načine pa recimo tudi riž. v bistvu gre za neke vrste prigrizke, ki so lahko hladni ali topli in jih med sabo kombiniraš in sestavljaš, da dobiš celoten obrok. z mijo sma naročile enga mesnega - neke vrste piščančje ražniče, morskega - rakovi repki, zelenjavnega - mešana zelenjava na žaru, z gobicami - šampinjoni na žaru, zraven pa še kruh premazan s stisnjenim paradižnikom. mislim, da ni treba posebi povedat, da sma ble ornk site, ko sma končale. vmes sma se ornk načvekale in večer je biu res luštn

po večerji sem mogla nazaj domov. na moje veliko presenečenje, je bla plaza de Catalunja (http://www.panoramicearth.com/1208/Barcelona/Placa_de_Catalunya), ki je na nek način središče mesta, zvečer skor čist prazna. ker po dnevi je ponavadi polna turistov in domačinov, skos pa se neki dogaja. naprej se nadaljuje la rambla in tam je še hujše. ampak v ponedeljek je blo precej izumrto. mogoče, ker je biu ponedeljek

v torek zjutri sm najprej mogla na faks. ker mam trenutno grozno zmedo, sm doma pozabla zemljevid in za pot dolgo 1,2km od hostla do faksa porabla 45min. 

ampak potem sm bla končno na faksu. pršla sm do stavbe C1, sobe 002 in nikjer nobenga. sm misla, da bom zamujala, pa sm pršla prva. ene 5 minut kasnej se je pojavla še Mia in njen kolega iz Švedske, po imenu Roger. Tud on je tuki na Erazmosu, samo je zanimivo, da nista vedla za en drugega in se prej ubistvu sploh nista dober poznala. Mal smo čvekal, po tem pa smo šli not in počasi smo se začel nabirat.

Spoznal smo Carla in tipa, kterga ime sm pozabla, mislim pa da je Xavi... študenta in koordinatorja za Erasmus. Carla je res lušna, tipična španka, ki govori hitrej kot je normalno, z neverjetno telesno mimiko. Tut če nebi znala besede špansko, bi jo vrjetno zastopla kaj mi govori. Šla sta čez celoten proces, čez vse kar moramo naredit, kaj bomo lahko počeli itd. 

Zabavno je, kako me že celotno pot spremljajo naklučja. Dobili smo namreč personalizirane mapice, ampak carmen in xavi tega nista vedla. Edina v celi skupini sem po čistem naklučju dobila v roke mapo z mojim imenom. Ko sm Carlo vprašala kako ve, kdo sem, me je čudno pogledala, js pa sm ji razložla, da mi je dala mojo mapo. Sledila je menjava vseh ostalih map in vsi smo se pošteno nasmejali na ta račun.

V mapi noter ni da ni. Poleg zemljevida za trole in zemljevida za buse (glej sliko in se čudi - Roger je reku, da bo to na steno obesil, namesto slike), smo dobil še vodič po Barceloni za mlade, pa angleško-katalonski slovarček, miljon enih ponudb kaj lahko počnemo itd

Po tem smo imeli eno urno predavanje in pa voden ogled po kampusu. ful smešno mi je, ko rečem kampus, ker vem, da si niti slučajno ne znate predstavljat kak to zgleda. upc (universitat politecnica de Catalunya) je sestavljena iz 24 zgradb, postavljenih v 4 vrste in 6 stolpcev. vse stavbe so označene s črko in številko. je neke vrste matrika in ko enkrat veš kako gre, jo je precej enostavno zastopit. med zgradbami so trije večji trgi in več manjših. upc sestavljajo 3 fakultete - za gradbeništvo, informatiko in telekomunikacije in vsaka od teh fakultet ima ''svoj'' trg. na tem trgu se potem v kafičih, al pa na klopcah pod drevesi zbirajo študentje posameznih fakultet. vse skupi je kot v kakem filmu. in čeprou je trenutno vse precej prazno, ker je izpitno obdobje, si lahko kamot predstavljaš kako polno in živahno je vse, ko se začnejo predavanja. 

aja, da povem še ime moje fakultete - Escola tecnica superior de enginers de camins, canals y ports de barcelona... ime za dol padit :D so nam razložli, da je to šola s tradicijo in da vodstvo ne želi spremenit imena ravno zaradi tradicije in prepoznavnosti... na kratko lahko rečeš: ETSECCPB

po ogledu smo mel še eno predavanje... pršla je ena gospa, da nam je razložla, kakšna dovoljenja moramo pridobit. dobila bom namreč n.i.e numero... neke vrste emšo... pač številko, s katero bom mela uradno pravico živet v barceloni. in na to številko je potem vezano vse - mesečna za metro (trenutno je pisana na mojo številko pasuša, ampak samo izjemoma), pa npr kolesa, ki si jih lahko izposodiš na ulici, moraš nujno podat svojo številko. in za celo barcelono to številko izdajajo samo na eni policijski postaji... samo moram met najprej uradn naslov, da mi jo bodo izdal. zato sm pač mogla še čakat

po predavanju smo z Mio in Rogerjem šli v bližnji bar na kao kosilo in kavo. Mal smo čvekali, pridružl so se nam še drugi. Sijal je sonček in v tistem trenutku sm se počutla nenormalno dober. Ko živiš tisto, kar si si želel res dolgo časa. Ko se, pa čeprou za en sam trenutek, zdi, da je vse točno tak kot mora bit. 

ustavla sm se še na eni postaji, da sem dobila svojo mesečno. en tak majhen kos papirja, pa se ti zdi blazno pomemben. ker pomeni, da boš tu še toliko časa, ker pomeni, da imaš končno 120€ vredno svobodno vožnjo po metroju, busu in tramvaju. šla sm iz postaje in se smejala ko majhen otrok, ki dobi novo igračo.

po tistem sem šla še na par ogledov. ampak to ti pa res ubije vso voljo. in če sm se še kaki 2 urci nazaj počutla res dober, se mi je takrat zdel, ko da bo kr konc sveta. ko ne najdeš sobe, ko ne veš, kje boš spal čez 2 dni...

se mi zdi, da je ta del najhujši... da mam 2 kufra, enga pod postlo, drugega v omari... da moram met stvari pod ključem in da sem skos v strahu, kaj mi bo zmankal. ko se zjutri ustanem in porabim 10 min,da najdem ene boge zokne. ta del me res spravla ob živce.

popoldne je minu in nazaj v hostl sm pršla res slabe volje, skor na robu joka. ampak sm se vrgla v oglase. sej druga pa res ne moreš naredit. in sm našla eno sobo, ki se je zdela super. takoj sem klicala in se zmenla za ogled. 

vse skupi je blo ressmešno. očitno ne znam številk v španščini. sm pršla tja, zvonila in zvonila, pa klicala in čakala. in po ene 15min sma končno ugotovila, da sm 20 stavb stran :D namesto pri 251 na 231. sm šla tja in vse je blo super. vzdušje v stanovanju je blo res dobro. soba sicer srednje velika, ampak s svojim čarom. v rdeči barvi in modernem pohištvom. stanovalci so res face - en iz čil, ena iz avstralije in en francoz. zbirajo podstavke za pivo in laško jim manjka. jao jao :D edina slaba stvar, da je soba prosta od 1 februarja. sicer so bili zelo prijazni in mi ponudili, da mi sred majhne jedilnice postavijo jogi in nad njim šotor. začasno prebivališče za brezdomca :D bi z veseljem sprejela, vendar pa si ne predstavljam, da bi morala naslednjih 10 dni žvet na ta način. sem rekla, da bom še iskala naprej in da če ne najdem nič prej, pridem februarja k njim.

vrnala sm se nazaj v hostl in ne dolg za tem sta pršla cimra. kr na enkrat je bla ura 2 zjutri. res smo se razgovoril. med sabo smo primerjal slovenščino in poljščino. dež pada je isto v obeh jezikih, stol pri njih pomeni miza, miška je miška in še ogromno je besed, ki jim lahko določiš pomen. se vidi, da je izhodišče isto. govoril smo še o zgodovini, vojni za osvoboditev, ostalih ex jugo državah, pa problemih na poljskem po strmoglavljenju letala s politiki... baje obstajajo teorije da je premie dal strmoglavit letalo s pomočjo rusev. obstaja skupina ljudi, ki hoče bivšega (mrtvega) predsednika spremenit v svetnika... njegov brat dvojček pa je po hudem porazu na predsedniških volitvah izjavil, da so bli vsi proti njemu in da je biu na močnih zdravilih, zarad česar se ni zavedal kaj se dogaja... lool 

cimra sta res lušna in sm jima že rekla, da če bosta kdaj v sloveniji, nej me kontaktirata. ona dva pa sta me tut povabla na poljsko.

po tem nism mogla zaspat. do nekje pol 4 sm po netu iskala sobe. in ko sm končno zaspala, me je zbudila cimrina budilka. ma isti zvok kot juretova. to me je spravl v precej slabo voljo in neprespana in rahlo depresivna sm se spravla proti faksu.

uspel mi je, da sm tja pršla v 20 min, brez da bi se zgubla. to je neki novega. čist vsak dan se vsej enkrat zgubim. težko je, ko dobiš en čudn naslov, npr calle de l tenor masimi... zravn je pa carera del neki neki, mal naprej pa avenida bla bal.

uglavnem sm pršla do faksa in začela čvekat s francozem po imenu Julien. poba je res posrečen in precej me spominja na mojga brata. je ceu skuštran, par let mlajši kot js, poln energije in enih planov, kaj vse bomo skupi počel kot erazmovci. predn smo se sploh spoznal, je že govoru, da moramo vsi pridit k njemu v Francijo, kr čez vikend, ker živi blazno blizu :D

potem je bla tam še nemka, mislim, da ji je ime Mikaela. za kakih 10 cm večja od mene, stara 21, z zelenimi očmi, blontnimi lasi, mini pegicami in najhnimi usti. skor brez nemškega naglasa. precej zgovorna. tut ona še vedno išče sobo in je podobno kot js, našla eno od februarja naprej, pa ne ve kaj točno nej naredi

Počas smo šli not in začela se je MATRIKULA... beseda mi je blazno smešna, pomeni pa registracijo. biu je totaln kaos. najprej smo moral pridobit geslo in uporabniško ime za vse stvari. pa že tu se je zapletl, ker majo španci v pasušu 8 številk, francozi mislim da 9, mi pa sam 7. in sistem sprejema samo 8 številk :D vse skupi je postajal še bolj hektično, ko si je 15 ljudi poskušal uredit urnike, zbrat prave skupine in nekateri še zbrat predmete. boga Carla je letala sem in tja, komi je odgovarjala vsem in mislim, da smo jo čist izmučl :)) blo je res zabavno

z mojimi predmeti je načeloma vse vredi, samo ker je en predmet že poln, morajo od profesorja dobit potrdilo, da je možno še eno dodatno mesto, baje nej nebi blo problema in v tem primeru bom mela vrjetno predavanja samo od torka do četrtka od 3 do 8 zvečer. ostalo pa bom prosta. ampak nič bat, mam že plane kako zapolnat urnik. fakulteta ponuja zastojn tečaj katalonščine, ne vem še a bom vzela 10 urnega, osnovnega ali intenzivnega. potem pa je tu še tečaj španščine. 40 ur pride 156€ in je namenjen ravno erasmovcem, na koncu pa pridobiš certefikat. potem pa (ampak v to močno dvomim) je možno za 42€ za 2 mesca vzet še karto za fitnes, kjer maš vključene še razne aerobije, joge, pilatese itd ampak bomo vidl :)

ko smo končal z matrikulo je do mene pršla ena punca in me povabla, če grem z njimi na kosilo. na koncu smo se zbral praktično vsi, ki smo bli tam - Mia, Roger + njegova punca, ki je na obisku iz Švedska, Mikaela in Julien, pa še ta punca, za katero sm kasnej ugotovila, da je Lisa iz Francije in še en francoz po imenu Alex. 

Peljal smo se v mesto in vmes na polno čvekal. Mal z enim, pa mal z drugim. z Mikaelo in Julienom sm mela prou hudo debato o jezikih. Julien ma res res izrazit francoski naglas, vsi pa smo se učil različne jezike in v njih nismo najboljši. precej smešno je blo, ko je on poskušal govorit nemško, js francosko, mikaela pa špansko :D 

sprehodl smo se po la Rambli, zavil v eno stransko ulico in hodl. z Mio sma se zadnjič pogovarjale, da je edn izmed ponudnikov telefonije precej cenejši kot druga dva, ampak je pa precej težko najdit trgovino, kjer ga prodajajo. in js sm ga zagledala... kr tam sred ulice, zavpila in na enkrat se je v trgovino stlačl ene 6 ljudi, ki je kupoval novo telefonsko :D vrjetnoso nas bli precej veseli. od danes naprej sm tako dosegljiva tudi na španski številki, ki pa je preveč zakomplicirana, da bi si ji lahko zapomnala. že operater je zakompliciran - yoigo :)) ampak, če jo kdo želi, v primeru, da pride sm, mej me kontaktira na privat

pol smo šli na kosilo, ki je blo res zabavno. velik smo govoril. vse zelo zanima situacija v ex jugi in kako napredujemo. spet sm mogla govorit o samem razpadu in vojni (o kteri praktično ne vem nič, ampak precej več kot vsi ostali), pa o vsopu o EU, pa meji med hrvaško in Slovenijo. govoril smo tut o potovanjih, pa o tem če smučamo (Julien planira smučarski izlet :D) itd

mikaeli se je mudil in mogl smo plačat. iz neznanga razloga so men zaupal denar in blo jetotalno smešno, ko nisem mogla skupi spravit 81.10€. vsi so dal točno, hodl mi je pa 20€ preveč. na koncu so ugotovil, da sm js smotana, da sma z Mikaelo zmenjali 20€ iz moje denarnice in da sem poleg svojga plačila na kup dala še teh dodatnih 20€. sm vse dobla nazaj, po tem pa so me kr neki časa zafrkaval, kakšen inženir pa sem :))) očitno tak, ki zna računat z integrali in diferencialnimi enačbami, seštevanje do 100 pa mi dela probleme :D 

izmenjal smo si še številke in se zmenl, da bomo za vikend neki počel skupi. ker mam edina vse številke, so me določili za šefa tedna. moja dolžnost je, da si zmislim, kaj bomo delal in jih obvestim. naslednji tedn pa bomo zbral novega šefa. če ma kdo kak dober predlog, prosim...

po kosilu sm mela dogovorjeno še za ogled za 2 stanovanja. ker sm vedla, da majo v enem stanovanju proste 2 sobe, Lisa pa ravno tak išče sobo, sm ji rekla, če gre zraven. 

šle sma na ogled in obe sobi sta precej lušni, ampak ravno tk prosti od februarja naprej. počas sm se že sprijaznala, da bom očitno še 14 dni živela v hostlu in se mi bo zraven mešala.

ampak sm rekla, da grem še na tazadnji ogled. stanovanje kakih 10 min hoje od faksa in 10 min vožnje z metrojem do centra. pršla sm iz metroja, ulica je lušna, trgovine, v bližini neko igrišče za otroke. stanovanje je blizu, brez dvigala, v drugem nadstropju. 

odprla mi je punca z res velikimi očmi, res dolgimi lasi in vrjetno par let starejša od mene. njen stil rahlo spominja na hipije, vse je ohlapno in pisano. mislim, da je ona umetnica v hiši, ker po stenah visi polno slik. druga punca je manjša, isto z dolgimi lasmi. spet bi lahko rekla, da je tipična španka. za enkrat še nisem spoznala nobenega španca, za vse španke pa lahko rečem, da so očarljive. majo eno tako posebno energijo. to sm opazla tut pri carli. mi slovenci smo precej zadržani, oni pa delujejo s celim telesom, komunicirajo z dotikom. carla mi je bla prou zabavna, ker me je ves čas med matrikulo trepljala po rami. kao vse bo ok, boma zrihtale. vsi se pozdravljajo z lupčki na lice in to jim je neki normalnega. pri nas se punce mogoče še objamejo, ko se srečajo, da pa bi med pogovorom ves čas segal proti sogovorniku, mi je blazno zabavno. sicer simpatično, ampak precej čudno. 

ampak gremo nazaj k stanovanju. dobila sm štiri lupčke, pelale sta me v sobo in v tistem trenutku sm vedla, da bo to soba, ki jo bom vzela. 

sicer ni ravno velika, v njej je trenutno še velika postla, pa miza in predalnik. ampak punca, ki živi not, bo te stvari odnesla. ostala mi bo ena druga, manjša postla, druga miza in omara. vrjetno se bom morala sprehodit do ikeje in dokupit kakšno stvar, ampak za začetek bo super. kuhinja je po španskih standardih velika, za nas pa precej majhna. v centru stanovanja je velika jedilnica, povezana z dnevno. prostor je svetu, luštno opremljen in kot sm že prej omenla, tam je polno slik. 

edin problem je, da punca, ki živi v moji sobi, odhaja s februarjem. ampak v stanovanju je še ena prosta soba, ki jo bo zasedla italjanka na erasmusu, ki pride šele februarja. do takrat bom lahko živela v njeni sobi. od jutri naprej uradno ne bom več brezdomka. sicer še ne bom mela svoje sobe, ampak bom pa v svojem stanovanju :))) ne vem, če si lahko prestavljate kak dober občutek je to. ko sm rekla, da bi vzela sobo, sta se spogledale, se nasmejale in hkrati pokimale. očitno je navdušenje obojestransko :D čvekale smo kakih 10 min, ponudle so mi pomoč pri selitvi in rekle, da morajo naredit kopijo kluča, ki jo dobim jutri. wiiiiiiiiii 

po tem sm z nasmeškom do ušes šla v trgovino, se smejala ko en bebec in blazno zabavala trgovca :) ampak briga mene, sobo mam. 

omg, js očitno kr ne znam nehat, ko začnem pisat. ampak če je pa tolk za povedat. :D

kljub vsemu, bi rada še neki dodala. in to je, da sm res hvaležna za podporo družine. ko sm šla, si nisem predstavljala, da bom z vsemi tolk na vezi, kot sm. misla sm, da se bom slišala z domačimi, pa z juretom. ampak dnevno mam klice iz vseh strani (tete, strici, sestrične, sestriči, stare mame in ati...) in klub slabi povezavi je super slišat znane glasove in videt znane obraze. prou ne morem vrjet, da sm vse naučila uporabljat skype in da v trenutku, ko se vsedem za računalnik, že slišim zvonenje. se mi zdi, kot da ste z mano tuki in potem se počutim manj samo :)

zdej pa res zaključujem za danes... se slišmo spet kmal

besos***

ps: a v slo res sneži? js pa pr + 20 :)))