Hola!
po enem tednu v Sloveniji sem se danes vrnila v Barcelono. doma je blo super. žal je zmankal časa za vse, z nekaterimi sm se dobila, z drugimi spet ne; s familijo in Juretom sem poskušala prežvet čim več časa, poleg tega pa sem šla odpisat še en izpit...
in danes sem se vrnala sem. ampak moj povratek je bil čist filmski.. vrjetno se bom še precej presmejala na ta račun, ampak ne danes. včeri zvečer sem na google maps preverla, kam moram it. lepo sem napisala venecia-treviso in vn mi je vrglo navodila. zjutri sem se vsedla v avto. ponavadi mam vedno preveč časa in zato smo se ustavle še na kavi na Lomu. moje spremstvo - mamica, mama in Zdenka so se odločle, da me bodo pelale na letališče, me tam odložle in si privoščle šoping v Italiji. mamca je bla kopilot in sledile sma mojim napisanim navodilom. pa smo se pelal in pelal, že zdavni smo bli mimo benetk, znašl smo se nekje sred alp, na poti proti Avstriji. šle smo proti kraju imenovanem Tarviso. tarviso pa ni enak treviso. js nisem dost dober preverla, google map je tut naredu napako in kr na enkrat smo ble sred nikjer, okol nas gore, miljon predorov in ena izsušena reka. po kaki uri vožnje smo se odločle, da je čas, da vprašamo in prijazn gospod na bencinski mi je povedu, da smo približno 200km stran od tam kjer želimo bit. in js sm mela še mal več kot dve uri, do zaprtja vrat. nenormalno jezna (najbolj sama na sebe, da nisem boljše preverla), res sitna in precej na koncu z živci sem obrnala in začela vozit v pravo smer. pelala sm nekje med 150 in 170km/h, ves čas pošiljala nekam počasne voznike, kamione, ki so prehiteval kamione, avte, ki so po prehitevalnem pasu pelal 120 in se mi niso umaknal... nism mela pojma kje sem, kam moram it in kok daleč je do tja... nisem vedla, a bom ujela letalo al bom ostala sred Italije.
po slabih dveh urah vožnje, sem praktično v zadnjem trenutku pršla na letališče. oddala sem kufer, se poslovila in šla na kontrolo. medtem ko sem čakala v vrsti, napol slečena, prpravljena da čimprej opravim pregled, so začel obveščat, da je letalo za Barcelono prpravljeno na boardanje. ko sm pršla na vrsto za pregled, so praktično že končevali. od tam pa do vrat za na letalo ni daleč, ampak z razpakiranim računalnikom v eni, pasom, šalom, jakno, torbico in pasušom v drugi roki, se mi je zdel nenormalno daleč. laufala sem ko budala in pršla tja praktično zadnja. ko sm se vsedla na letalo, nismo čakal več kot 5 min in smo že vzletel. res sem lovila une zadnje sekunde in povem vam, nikol več. če me kdo vpraša, zakaj mormo it pa tolk prej, da pol čakamo 2 uri na letališču, mu lahko zdej iz prve roke povem zakaj :)
let ni bil nič posebnega. blo je sicer jasno, ampak s precej turbolence. kot ponavadi sem vmes zadremala. mela pa sm tut precej časa za razmišljanje.
doma me je praktično vsak, s kterim sm govorila, vprašal, če mi je žal, če se sploh hočem vrnat. definitivno mi ni žal. to sem si želela tolk dolgo, da bi mi blo žal, če nebi bla tuki. tut it od doma je blo danes lažje kot prvič. takrat sem šla v neznano, zdej pa sem šla nekam, kjer sem že skor domača. sem pa sama pri seb ugotovila, da sem razpeta. vrjetno je tistim, ki ne grejo sami tok daleč od doma, lažje, ker maš pač vsej še nekoga zraven. js pa po eni strani pogrešam dom, pogrešam domače, pogrešam Jureta. po drugi strani pa vem, da me v Barceloni čaka še tolk enih stvari, tolk enih doživetij in tega nočem zamudit. tuki mi je všeč, všeč mi je njihov način življenja, všeč mi je kultura, všeč mi je jezik, všeč so mi ljudje. ugotovila sem, da sem v tem tednu doma, pogrešala Barcelono, ampak vem, da bom tuki pogrešala dom. idealno bi blo, če bi lahko združla oboje :))) sm kr optimist a ne :D
