grem domov!

in to čist res :)) za en tedn se vračam v slovenijo... če smo natančnejši, vrnala sem s že danes in zdej že sedim v domači dnevni sobi ob prižganem kaminu. <3 

ampak gremo lepo po vrsti. v soboto smo pršle domov iz Valencie zgodi zjutri in si privoščle par urc spanja. precej zmatrane smo šle po karte za nogometno tekmo in razočarane ugotovile, da so razprodane. 

že prej smo naredle plan, da gremo popoldan na plažo in se sproščamo po napornem izletu. no in to smo tut naredle. vreme nam žal spet ni blo najbolj naklonjeno, bil je sonček, ampak je kr pihal. kljub temu pa oni dve lahko rečeta, da sta ble na plaži v Barceloni :)

sprehodle smo se do šoping centra Mare Magnum, kjer smo si na hitro ogledale, kje je možno zapravlat denar :) sledila je še večerja v priljubljeni restavraciji s testeninami, potem pa ogled magične fontane.

zadnjič, ko smoble v parku Guell sem slučajno srečala Miriam (iz Irske, iz tečaja španščine), ki mi je povedala, da so v nedeljo v bližini mojga stanovanja castellers. gre za še eno katalonsko tradicijo. castellers je kulturna posebnost, pri kateri gre za sestavljanje človeških stolpov. le ti so lahko baje visoki tudi do 10 nadstropij (se pravi 10 ljudi edn vrh drugega). na vrhu je vedno otrok, star kakšnih 7 let. spodnji del sestavlja grupa ljudi, ki ubistvu vse skupi podpirajo.

in ker se mi je zdel to zanimivo za videt, smo ob 12 šle pogledat kako to zgleda. pridružla se nam je še Nicola. si je pa kr težko predstavljat kak to zgleda, ker majo eno tako posebno tehniko plezanja. za začetek se vsi ovijejo v dolg ''šal'' s katerim si zagotovijo dodatno oporo in trdnost, hkrati pa služi kot pomoč pri plezanju. naslednja faza je, da se v nekakšno rožico spravi kup ljudi, ki se držijo za zapestja. na sredino potem spleza več moških (3 do recimo 6) in na njih skupina mlajših moških, mlajših žensk, potem pa najstnikov in na vrhu majhnih otrok. čisto na vrhu en otrok na nek način počepne in drug otrok poskuša spezat čez njega, s čimer se plezanje zaključi. sledi spuščanje, ko se zgornji oprimejo spodnjih in se po telesu le teh spustijo nižje. zgleda res zanimivo. 

popoldan je bil namenjen šopingu. šle smo do nakupovalnega središča Mare Magnum. prva trgovina je bila Desigual. res prijazn prodajalc nam je pomagal in nas celo peljal v najboljšo možno kabino za preoblačit. cela je bila zastekljena, s pogledom na morje. v taki kabini te kr prime zapravlat :D 

kasnej smo si ogledle še vse ostale trgovine in se sprehodle gor po rambli. kdo bi si mislu, da je šoping lahko tolk naporn :D

zvečer nas je čakala še ena izmed zadnjih pomembnih stvari :))) pokušanje paelle. kot ponavadi sem zavila v Las quinze nits. ne morem pomagat, če mi je pa všeč. in obe sta se strinjale, da je bla izbira dobra.

včeri sm js mogla na faks. ker bom naslednjih neki dni preživela doma, sem mogla delat še na enem skupnem projektu. dobila se je cela skupina, poskusl smo naredit vse potrebno, ampak žal nismo mel največjega uspeha. js upam, da bo profesor upošteval vložen trud in da nas temu primerno nagradil :)

sara in janja sta si medtem ogledale štadijon, kasnej pa sta šle še v trgovine. popoldan sm se jima pridružla še js in spet smo šle v šoping. treba je blo nakupit še darila za domače. če bi nas kdo gledu, bi itak mislu, da smo čist zmešane. obložene z vrečkami (največ desiguala) smo zgledle kot največje razvajenke, kterih starši majo res preveč keša :D na koncu dneva smo mele kr mal slabo vest zarad zapravljanja, ampak bodo pa vsej domači veseli, a ne?

za konec smo vse še spakirale. danes smo se zbudile že ob 4, ob 5 smo ble na metroju in ob 8.30 nej bi mele let. že včeri smo se precej živcirale zarad prtljage, ker smo mele samo osebno. raynairma namreč omejitev - 10kg in velikost kufra 20x40x50cm, brez dodatne ženske torbice. in ko nam je uspel pridit mimo vseh kontrol (se je blo treba sezut, pa razpakirat računalnik, pa pokazat da švercam pesek iz plaže v barceloni), smo misle, da smo se rešle vsega. ampak ne, se je našla ena kura, ko je tam direkt predn greš na letalo kontrolirala velikost kovčka. in se je vpiknala v nas tri. in ker sm mogla zapakirat še svojo torbico v kufer, je biu ta prevelik za cel centimeter. in se je ona odločla, da je treba kufer dat dol v trup in doplačat 35€. seveda se s tem nism strinjala in sm rekla, da bom prepakirala, ker sm itak vedla, da gre lepo not, ker sm takoj ko smo pršle, preverla. ampak ne, je vztrajala, da je treba plačat. bla je res nesramna in skor bi se skregala z njo. ubistvu sm samo prestavla denarnco in telefon v drug žep in je kufer šou not v ono za merjenje. prou neumn se mi je zdel, ker sm že kr neki preletela in nihče, razn raynaira, ni težil.

na letališču smo med drugim srečale tut enga tipa po imenu Arlo. en mesec je preživel v naravi na kanarskih otokih. je tako posebno bitje, ki živi življenje, kot si ga zaželi. brez redne službe, brez nekih večjih obveznosti... rabu je prevoz do slovenije in nas je prosu, če ga zategnemo do Ljubljane.

sam let je bil kr mirn (v resnici ne vem, ker sm ga prespala), vožnja domov pa je minila hiter. doma me je čakala domača pečenica, skleda regrada in riž. kaj več bi si še lahko želela :)))

ampak ta glavna stvar je bla familija. mamica je z jokom vse prisotne spravla v jok. tolk je bla vesela, da sm doma :))) popoldan sem mela še ostale obiske - stare starše, tete, sestriče... super jih je blo videt.

in zdej, bom počas nehala pisat, ker je tuki Jure in se bom en mal posvetila še njemu :)))

se beremo kmal