hola!
pred mano je še zadnjih neki urc tu v Barceloni. težko je opisat kak se počutim in vrjetno je drugim še težje razumet. komi čakam, da pridem domov, ampak hkrati se mi trga srce, ko pomislim, da moram zapustit Barcelono. počutim se razpeto med dva kraja, med dva življenja. izkušnja je bla neverjetna in samo erazmovc ve o čem govorim.
so bli pa tile zadnji dnevi precej naporni. še enkrat sem obiskala vse glavne znamenitosti in jih razkazala našim. v vročini smo se cele dneve šetale okol in poskusle čim bolj izkoristit dneve.
v nedeljo dopoldan smo šle na plažo. kopale smo se in sončle. voda je bla prou prijetna, mivka se je zalezla čist povsod, začuda pa ni blo nadležnih prodajalcev, ki bi ves čas neki vsiljeval. bil je res luštn dan na plaži
popoldan smo šle do teleferic-a, ogromne vlečnice, ki pelje iz ene strani zaliva na drugega. nisem pričakovala, da bo tolk ljudi hotl it gor in rable smo kr kako uro čakanja, da smo prišle na vrsto. sama vožnja ni nič posebnega, pač maš razgled na morje in Barcelono, je bla pa kabina tolk nabita, da se nisi mogu sprehodit po njej in si ogledat kar bi ti pasalo.
od vrha vlečnice smo se sprehodle do gradu Montjuick, hoje je blo kr neki, vročina pa nenormalna. kasnej smo zvedle, da je bla rekordna vročina. na trenutke sm misla, da se bom kr skuhala. sploh ker smo tolk hodle. šle smo namreč še do štadijona in potem doplaza Espana, mimo mnac in magične fontane.
ampak s tem dan sploh še ni bil zaključen. v apartmaju smo si pripravile kočerjo, js sm spakirala prvi kufer, potem pa smo mele zvečer ogled flamenco predstave.
šle smo v palau de la musica catalana, kjer so imel eno zadevo imenovano Gran gala de flamenco. predstava je bla dobra, ob živi spremljavi dveh kitar, bobnarja in treh pevcev, so se v ritmu vrteli plesalc in dve plesalki. pokazal so ples v paru ter posamezno in na trenutke kr nism mogla vrjet, česa vsega so zmožni.
včeri je bil dan namenjen Gaudiju. precej zgodi zjutri smo šle do Sagrade Familie, v katero smo tut vstople. js še nisem bla na stolpih in sem jih hotla videt. in niso me razočaral. s teto Tejo sma se sprehodle od vrha navzdol, se slikale, uživale v razgledu in arhitekturi. sevedasmo si ogledale notranjost, vitraže, stebre... sprehodle smo se še okol in okol cerkve.
od tam naprej smo šle do Parka Guell. tam sem ugotovila, kako lahko turisti pokvarijo zadevo. sam park mi je bil dost bolj všeč brez gužve in vseh miljon ljudi, ki so zdej tam. poleg tega jeblo pa spet vroče. privoščle smo si sangrijo in se en mal spočile. v enem trenutku, ko sem jih čakala in sem ostala sama z razgledom na Barcelono, sem začela točit solze. Blo mi je nenormalno težko, da bom za sabo pustila to mesto, ki je postalo del mene
nato šle smo še nazaj do mesta, do desigualovega outleta. predn smo vstople, smo iskale stranišče in na ta način vstople v vinsko klet, kjer smo spile še eno sangrijo in poskusile tapase.
sledilo je nakupovanje. in tega zadnje dni res ne manka. planirano je bilo sicer, da gremo še v Camp Nou, ampak ker sem bla zmenjena z Joanom in Danijem za večerjo, poleg tega pa sem mogla naredit še eno goro stvari nisem mela časa. eno jevodlo k drugemu in z mamco sma se ornk skregale. mogoče je blo enostavno vsega preveč, mogoče smo ble mal utrujene, definitivno pa se je pri štirih različnih osebah težko uskladit. sama vem, da sem zadnje dni še sploh občutljiva in se morm prou brzdat, da ne znorim za vsako malenkost. kot pravijo španci me mučijo nervios, ker grem domov :)
precej slabe volje sem se dobila s poboma, ampak to ni trajal dolg. kmal sem se smejala in jokala hkrati. vsake tolk časa sem potočla kako solzico, ker je bla konec koncev to moja poslovilna večerja. kot vedno je blo res prijetno, čvekal smo, jedl tapase in pil pivo. mislili smo, da bomo lovili zadnji metro, pa nam je ušel. in to je blo najboljše kar se nam je lahko naredl. to je naredl večer res posebn :) odločli smo se, da bomo enostavno hodli do doma. rekla sta da me bota pospremla. na enkrat pa smo se znašli na Plaza Espana in praktično sred noči, blo je mnda okol 1, šli na vrh Arenas. nismo vedli, da je razgledna ploščad odprta celo noč :) po tistem smo šli dol do parka, ležal na travci in se smejal. boljšega slovesa bi si težko želela. ni bil žalosten, ker sem se spomnala na vse dobro, kar smo skupi prestal. domov sem pršla okol 3 in bla sem res dobre volje
samo se je blo pa danes tolk težje ustat. spala sem sam 4 ure, potem pa smo spet šle na oglede. za danes nam je ostalo staro mestno jedro, katedrala in mestni park. ne vem zakaj sem misla, da je to dobra ideja za zadnji dan. v tem delu je namreč ogromno majhnih trgovinc s kramo, nakitom, oblekami... tak se je začel obseden šoping, kot da v zadnjih neki dneh nismo nakuple še nič in da v Sloveniji ne prodajajo nič. po kakih dveh urah sem rekla, da mam js tega dost in majo prepoved nakupovanja. seveda pa jih nisem ustavla :D ful smo se presmejale in ob tem zabavale še druge :) ble smo všeč tak prodajalkam v trgovinah, kot folku na metroju, ki nas je gledu, kot da smo padle z marsa. med vsem tem smo si ogledale vse zgori naštete stvari
ostala nam je še obljubljena večerja, ki smo jo spremenile v kosilo. šle smo poskusit paello in mislim, da je bla vsem všeč :)
zadnja stvar pa je bil štadijon. botrca kr ni mogla vrjet kak vlko je to in vrjetno bi nam blo vsem žal, če ne bi šle not.
ura je bla že kr neki, js pa sem mela še precej za spakirat in pospravit. šla sem nazaj v stanovanje in začela rihtat stvari. bla sem presenetljivo dobre volje. ampak na nek čudn način živčna. nisem hotla bit sama, pa sem klicala one tri, da naj pridejo sem. sledila je ena mini nesreča, ki me je spet čist spravla s tira. strgala se mi je škatla od ure, ki sem si jo kupla za spomin in v tistem trenutku se mi je zdel, kot da bo kr konc sveta. kot da sploh ni važno nič druga, ker sem ostala brez moje škatle. nism si misla, da bom taka živčna razvalina ob temlem slovesu.
spakirala sem do konca, pospravlala, zraven pa jokala. sej ne vem zakaj. zarad vsega skupi. zarad zadnjih par mescev, zarad ljudi, ki sem jih spoznala tu, zarad vseh doživetij in ker bom zdej vse to pustila za sabo. tega je konec in že juter bo ostal samo spomin. stvar, ki se je te pol leta zdela tok resnična, bo samo še ena pravljica, zapisana v mojem spominu. <3
celotna situacija je postala še slabša, ko sta se od mene pršle poslovit cimre. tega kar nam ni uspel naredit v pol leta, smo naredle v zadnjih neki dneh. tale selitev nas je zbližala bolj kot vse druga. dobila sem celo torbico za poslovilno darilo in presenetl me je, ko sta rekli, da nej ne bom žalostna, sej me prideta obiskat v Slovenijo. tega res nisem pričakovala.
in v takem stanju je mimo prišu še Joan, ker sem mu včeri pozabla vrnat zapiske. Nisem moglait še enkrat čez cel postopek slovesa, poslovila sma se hiter, ker se itak čez 14 dni vidma v Sloveniji.
šla sem dol do hotela še na večerjo. precej brez volje za pogovor in razlaganje česarkoli. po večerji sem za en mal zaspala in zdej sm se vrnala domov.
smešno, da tej sobi rečem dom. ker jutri grem tja, kjer je res moj dom. komi čakam, da vidim familijo, Jureta in kolege. ampak se vse zdi tok nerealno. tale soba je bla en čas moj dom in začuda sem se je tok navadla, da si je kr težko predstavljat, da se sem ne bom vrnala nikol več. upam, da bo naslednji lastnik užival v vseh njenih čarih.
ostale so mi samo še dve urci in pol, pol pa moram na letališče. ne bom več na dolgo in na šroko bluzila, sem tega naredla dovolj že v celem blogu. ampak vsak dan tu je bil neki posebnega, vsak dan je prinesu neki novega, nova doživetja, nova poznanstva. spletla so se trdna prijateljstva. da o tem, da zdej znam nov jezik, poznam drugo kulturo in novo mesto, sploh ne govorim. Ampak od vsega sem se največ naučila o sebi. mela sem en tak strah, da mi ne bo uspelo, da se ne bom znašla. pa sem kmal ugotovila, da sem precej samostojna, da se brez problemov znajdem. Uresničla sem to, kar sem si želela tolk časa in za eno lepo obdobje sem živela svoje sanje. kolk ljudi pa lahko reče to? :)
hvala vsem, ki ste me spremljali teh zadnjih mesecev... od vas se poslavljam z nasvetom, da si oglejte Barcelono, če si je še niste.
