perspektiva

Hola!

včasih je treba na stvari pogledat samo iz prave perspektive. moja je bla zadnje čase precej popačena.

in zato bom današnji blog začela z opravičilom. 

opravičujem se vsem bližnjim, do kterih sem bla v zadnjem času tečna, nesramna, rahlo histerična in podobno....to da se bližajo izpiti ne more bit izgovor za vso slabo voljo in paniko, ki jo zganjam. sem pod precejšnjim pritiskom, ki pa ga ustvarjam čist sama. bolj al manj je vsako leto tak... ko je tu obdobje izpitov postanem en čudn zombi, ki vidi samo še učenje in nič druga.

včasih se vprašam, kak me sploh prenašajo, ko pa grem že sama seb tolk na živce, da bi se včasih najraje poslala nekam. ko sem dobre volje mislim, da morajo bit vsi okol mene dobre volje in ko sem slabe, zamorim cel svet. pri men ni neke sredine. 

rada bi rekla, da bo boljše, ampak tega žal ne morem obljubit. lahko pa poskusim ne reagirat za vsako malenkost kot da mi hočete kej slabega. vem, da je nasprotno in da bi mi radi sam pomagal. zato se še enkrat opravičujem

zdej pa bom skočla mal nazaj v času. zadnji blogi so bli bolj posvečeni raznim znamenitostim in posameznim dogodkom, nič pa nisem pisala o tem, kaj počnem sicer.

v sredo je bil na jugu Španije precej močen potres. zrušl se je par starejših stavb in par ljudi je pri tem izgubilo življenje :S Tu v Barceloni nismo čutli nič. Ampak vseeno ni blo prijetno...

zvečer kr nism mogla zaspat in ko mi je končno uspel, me je zbudil klic. bil je moj brat, ki se je ravno vrnu iz Škisove tržnice, ura pa je bla nekje pol 3 zjutri. Ga je skrbel če je vse ok, ker je ravno takrat vidu novico o potresu. priden mali, ampak če me še enkrat zbudiš ponoč, te bom tepla :)

v četrtek sem se dobila z Joanom. bil je en neverjetno čudn dan. v sredo sma se zmenla, rezervirala sobe v knjižnici... ampak v četrtek je šlo res čist vse narobe. js sm zamujala kakih 15min. in ravno ko sem prišla v knjižnico, mi je Joan napisal sma, da se je zaspal, da se je ravnokar zbudil in da bo poskusil pridit čimprej, js pa nej ta čas vzamem sobo, ker bo sicer rezervacija potekla. in seveda se je zgodil ravno to. js je nism mogla rezervirat, ker sem mela narjeno še drugo rezervacijo za popoldan. in po parih klicih sem in tja, se me je prijazna gospa v knjižnici usmilla in rekla, da bo rezervirala ona. ampak so spremenil sistem in predn sma uspele vse naredit tak kot je treba je bla mimo ena ura. 

potem sem se končno spravla v sobo in po tistem je prišu še Joan. začela smadelat, ampak iz neznanga razloga so nama mankale stvari. on je bil prepričan, da mam js to v svojih zapiskih, ki pa sem jih tist dan pustila doma. vseen sma delala cel dopoldan. js sm risala profile, Joan je pisal memorio. zraven sma se ves čas pritoževala kak gre vse narobe in kak ne morma naredit nič, še najmanj pa stvari do konca kot sma želela. ampak oki... 

potem nama je poteku čas za sobo in sma jo mogla menjat, za tisto na mojo rezervacijo. ampak me po nekem čudnem naklučju niso mel v bazi. in me je mogla gospa ponovno vnest. to je seveda trajal, ker se njej ni nikamor mudil. je čvekala in čvekala in sem zvedla čist vse. da s euči angleščino, da rabi nekoga za vadit, da je na računalnikih nov sistem, da se ne spozna itd... zamudile sma se tolk časa, da me je Joan pršu iskat, kje sem.

no končno sma dobila drugo sobo in se spet posvetila delu. 3 ure so ble ful hitro mimo in počas sma ratvala lačna. + tega da ga je klical en kolega, če pride k njemu po ene stvari.

sma se lepo sprehodla dol proti mojmu stanovanju. sma rekla, boma šla na kosilo, vzela moje zapiske in šla v eno knjižnico tu v bližini. 

našla sma en bar in vsak pojedla en bocadillo. to kar me je res presenetlo in sem opazla že večkrat je, da ne bodo začel jest prej, predn nimajo hrane vsi za mizo, pa ne glede na to, a se bo njim jed shladila al ne. Joan me je prijazno čakal več kot 10 min in ko sem mu rekla, da res ni problema če je pred mano, ni hotu. prou zanimivo. 

vmes med čakanjem sma čvekala. on je edn izmed tistih oseb, ki jih tu v Španiji smatram za prijatle. težko je razložit, bil je edn prvih ljudi, ki sem jih tu spoznala. bilo je naklučje, da sma edina pršla prvi dan na predavanja, ki so odpadla. in od takrat naprej se zastopma. če se na koga tu zanesem, je to on. in da maš nekoga takega, ko si tolk daleč stran od doma, pomeni ogromno.

po kosilu sma skočla do njegovga kolega. živi precej blizu mene in je precej posrečen tip. spoznala sem ga že enkrat prej. o njem vem bolj malo, razn to da je gej in da je že bil v Sloveniji. Tu so glede usmerjenosti precej bolj odprti kot pri nas in to mi je res všeč. ni nikakršnih obsojan in ničesar. od Joana sem zvedla, da ima ta kolega nekega novega tipa in to je bla tok naravna stvar, kot da bi pri nas reku, da ma sosedova Micka zdej Frančka. 

no s tem kolegom sma mela celo dogodivščino. najprej smo poskušal rešit en gradbeniški problem, potem pa smo se spravl ven, kjer smo ugotovil, da je dobil kazen za neplačano parkiranje. sistem tu je super. dal so mu ovestilo, da ma eno uro časa, da plača parkirnino v vrednosti 4-8€, sicer mu bodo odpelal avto. si lahko to predstavljate pri nas? ni šans, če le lahko, ti popokajo avto in mastno zaračunajo

no ampak da to ni blo dovolj, smo seveda hotl plačat parkirnino, pa avtomat ni delal. v bližini pa ni blo drugega. je klical na številko za pomoč uporabnikom, razložu da avtomat ne dela in da zarad tega ni plaču in so mu storniral kazn še tistih 8€. kr nism mogla vrjet. kok prijazni redarji so tu :D

po celotni norišnici, sma z Joanom končno šla do mene. Ker ni blo nobene od cimer doma, sem rekla, da je brezveze, da zgublama čas s hojo v knjižnci in sma ostala pri men. 

na žalost moji zapiski niso vseboval vsega potrenega in sma porabla ogromno časa še za to, da bi dobila te informacije. na koncu sma se sprijaznala, da sma naredla kar sma lahko in da nama dan za delo očito ni najbolj usojen. gledala sma slike in še dolg časa čvekala, tak da je bla ura že skor 9 zvečer, ko je Joan šou domov. ampak je bil en tak prijetno čudn dan.

v petek sem se posvetila drugim predmetom. bolj al manj sem bla cel da za računalnikom in delala ene vaje, ki mi nikakor in nikakor niso šle. neki čez 7 zvečer sem dobila Joanovo sporočilo, da se je mel prejšn dan luštno in da mi je hotu samo sporočit, da je tisti večer v Barceloni praznovanje in da če mam čas, nej grem pogledat. res se mi je zdel kjut, da tok skrbi za mene, ker mu res nebi blo treba :) 

sobota je bla ponovno posvečena učenju. zvečer sem šla na Noč muzejev, potem pa sem v nedeljo (včeri) spet delala za faks. počasi se mi je začel mešat od vseh neumnih vaj in takrat enkrat sem začela ratvat sitna do vseh. 

od doma so me klical moji in sem se zlomla. najprej sem začela jokat, pol sm se začela dret. ne morem pomagat. to da so vsi poskušal rešvat moje probleme in mi ponujal pomoč me je živciral še 5x bolj. ne vem zakaj, vrjetno ker sm vedla, da mi itak ne morjo pomagat. če bi me takrat ko vprašu kaj hočem, bi rekla spakirat kufre pa it domov. vn iz Barcelone, vn iz Španije, sam domov. sicer bi bla tut tam sitna in tečna, ampak bla bi doma. 

in dom res pogrešam. zadnje čase je prou nenormalno. odštevam dneve, da pride sem Jure in komi čakam, da bo tu junij, ko bom spakirala in bom šla. ne me razumet narobe, tu je super, ampak doma je boljše :) danes zjutri mi je zmankal domače mrmelade. čist neumna stvar, ampak me je spravl na rob joka. ker nimam več domače mrmelade :D 

dopoldan je minil v takem depresivnem vzdušju... poskušala sem delat vaje, pa kr ni šlo. pol sm se spravla na teorijo, ki mi je bla bolj jasna, ampak zoprna. na srečo sem bla zmenjena, da grem do faksa po ene vaje.

tam sem srečala Ingrid, ki me je predstavla še 3 drugim puncam. tut one majo v sredo isti izpit kot js in kmal sm se začela počutit precej boljše, ko sem vidla, da majo ravno tok pojma o stvareh kot js, torej nič. skupi smo poskušale naredit ene stvari in mal smo se učile. morem rečit, da mi je mal bolj jasno kako in kaj.

ampak pomembnejši je bil drug del. to da sem šla stran od računalnika, ven iz sobe in stran od vaj zarad katerih se mi je mešal. čeprou smo se učile, sem bla v družbi, kjer smo se celo smejale in poskušale snov naredit zanimivejšo. ena metoda se imenuje Heun (ojn) in če to rečeš 2x na hitr se sliši, kot da bi se oglašal pujs. čist brezveze, ampak zabavno.

po 3 urah tam sem se počutla čist novo. ne da me ne skrbijo izpiti, ampak delam vse kar lahko. in to je največ kar lahko pričaujem od sebe. no in takrat enkrat sem tut ugotovila, kak bumber sem in posledica je tale blog :) kot sem rekla že na začetku... včasih rabiš sam drugo perspektivo... živim v Barceloni, kar sem si od nekdaj želela, doma pa me čaka moja zlata familija. koga briga en bedn izpit ;)