kradljivci grdi

hola!

Nekateri dnevi so pač čudni in danes je edn takih dni :) 

Včeri zvečer sem se dobila z Jernejem in Robijem. Zmenjeni smo bli na metro postaji in sta zamujala čisto po žensko. Čakala sem ju kar 25 min :))) Ko sem nam je končno uspelo spravit na metro, smo se napotili proti Razzmatazu (en klub). Bli smo dobre volje, ves čas smo se zafrkavali in med vsem tem smehom ugotovili, da smo se peljali predaleč. Med prestopanjem, obračanjem in čakanjem na drug metro smo se zabavali z mojimi lasi. Nastal je kr ene par slik, ki so zakon :D

Potem nam je končno uspel pridit do Razzmataza, ampak nismo bli na guest listi, vstopnina pa jebla 15€. Smo se odločili, da gremo drugam, ker sem nas dala na guest listo za en drug klub. Pešačili smo do morja in končno prišli na željeno destinacijo. Postavli smo se v vrsto in čakali. Ko smo bli končno pred vrati, pa nismo mogli vstopit. Mel so namreč dress code in Jernej ni imel na seb srajco. 

Počas smo mel vsega dost, nabavli smo pivo od uličnih prodajalcev za en evro, Jernej si je ''izposodu'' stol (Robiju ni uspelo, ga je dobil varnostnik :D ) in smo šli na plažo. Ampak tam je Jernej ugotovil, da ma njegov stou samo 3 noge. In ko ga je poskušal postavit tak, da bi lahko stal, se je zlomla še ena. Na koncu smo razlomli že prej zlomljen stol in se usedli po plaži. Iz klubov smo slišal musko, blo je dovolj toplo in smo se ornk zabaval.

Po neki časa nas je začel zebit, Robi je bil lačen + še js sm mogla it lulat in začel smo iskat plac, kamor bi lahko šli. Hodl smo gor in dol po Vili Olimpici (olimpijski vasi) in iskal kak McDonalds al pa kej takega. Ampak kot zakleto, nič ni blo nikjer. Ko smo hodli okol, sm kr ene parkrat naletel na transvestite in Jernej jih je prou pogumno vprašal za smer :D Js sm medtem iskala grm primern za lulanje. Moram povedat, da tega res ne maram počet (namreč lulat za grmi), ampak je bla res vlka sila :))) Srečal smo še policaje, ki sm jih js vprašala za smer, oni pa so mene vprašal, če sm js klicala policijo :))) lol ne... večer je bil poln smeha

Ker pa se vse dobro konča, sm počas šla domov. Najprej na en nočni bus, potem pa sm čakala na drugega. Zaspana in napol v enem svojem svetu, sem zraven sebe zaslišala neki znanega. Neki kar bi skor lahko razumela. še predn sm sploh razmisla, sm bleknala: ''Od kod sta?''. potem je sledil neki takega (moja srbohrvaščina al karkoli že to je, je res slaba, zato se opravičujem): ''šta? aaaa odakle? Monte Negro :))''. no in tak sem sred barcelone spoznala dva zgubljena črnogorca, ki živita na Švedskem. Nista mela pojma kje sta, kje je njun hotel in kam morata. Po iskanju po zemljevidu in res slabih poskusih komunikacije (na koncu smo govoril v angleščini in se precej boljše sporazumeva), sem jima razložla kje sta in kam moreta :)))

Po poti domov pa se je naredl neki čudnega. V miru sm sedela, ko se je poleg mene usedu en tip. Vse od tistega napada, sm precej bolj pazljiva kdo sedi zraven mene. Ni se mi zdel sumljiv in v miru sm se peljala naprej. Roko je mel na svojih bedrih, prostora na busu pa jemal. Kr na enkrat mu je roka trznala in čist nehote se me je dotaknu po moji nogi. Dobila sm en tak dejavu občutek. Cela sm se začela tresit. Blo je grozno. Vem, da mi ni hotu nič. Misla sm da sm prejšnji napad že prebolela, pa me je to včeri čist vrglo iz tira. Prou vesela sm bla, ko sm bla doma, na varnem.

Zjutri pa me je zbudil ati... da niso dobil mojega sporočila, da sm pršla domov in da če je vse vredi :) Čeprou mi ni blo jasno, zakaj niso dobil sporočila, pa sm bla prou vesela, da preverjajo, če je vse ok. Ker tisto včeri mi je spet dal mal mislit :))

Danes je bil zadnji dan, ko sta tu Robi in Jernej. Zmenili smo se, da pridem do njiju in skupaj pojemo še zadnje kosilo. Zadnje dni je res lepo vreme, bli smo na terasi hostla in blo je super. Mislim, da sem dobila celo mal barve.

Pospremla sem ju na metro, ko sta šla proti letališču. Js sm se ustavla še v mestu, ker sem rabla par stvari za jutri. Potem sem šla počasi proti domu. Na Plazi de Catalunya sem vzela zeleno linijo. Vsporedno z mano je hodla ena turistična družina. Dva sina, oče in mama, vsi turistično opremljeni, z zemljevidi, nahrbtniki in fotoaparatom. Proti nam je hodu en ''domačin priseljenec'' (torej prebivalec Barcelone, ampak po moje kak Pakistanec, ker njih je tu res ogromno). Pred sebo je na veliko držal zemljevid in se delal, da ga čekira. Js sm ravno stopla na metro, ta familija pa za mano. Tipo se je med vrati metroja kao nič hudega sluteč zaletel v ata turistične družine in mu poskušal ukradit fotoaparat. Na srečo je ata dobro odreagiral, zgrabil svoje stvari in odrinil tega tipa. Tip je naredu grdo faco, kao kaj sem ti pa js hotu, potem pa se hitro obrnu in zginu v množici. 

Dogodek me je šokiral. Seveda se te stvari dogajajo, ampak še nikol nisem bla priča čemu takemu. Razmišljala sem, da mam prouzaprou kr srečo, ker mi, odkar sem tu, ni še nič zmanjkalo (trkam po lesu).

Pršla sem ven iz metroja in šla kupit še kremo za sonce, ker jo res rabim. V tisti dobri urci na terasi, se me je sonček kr ornk prjal. Sm pršla v drogerijo in me je prijazna prodajalka vprašala, kak mi lahko pomaga. Sm rekla, da rabim kremo in se je začela smejat. Rekla mi je, da sm bledo bitje in da mi priporoča kremo za otroke, s faktorjem vsej 50. Sm se počutla prou mlečno :)))

Skočla sem še v trgovino. Zmankal mi je par stvari, jutri pa je nedelja, ko imajo tu vse zaprto. V trgovini sem nabrala kar sem rabla in se postavla na blagajno. Pred mene se je zrinu en tipo z otrokom, starim kakih 6 let. Misla sm si, ma dober nej mu bo, sej ma samo 2 stvari v košari. Pršu je do blagajne, hotu plačat in se naredu, kot da mu je neki padl iz roke. Začel je govorit, da je zgubu ključe od omarce, kjer je pustu sinov nahrbtnik. Med tem se je pomikal čez ono varnostno zadevo, ki je začela piskat. Trgovka se ni pustila zmotit, poklicala je drugo trgovko, poslale sta ga nazaj čez kotrolo, ki je spet piskala. Sicer se je tip poskušu izmuznat, ampak so dost hit ugotovil, da ma po celih hlačnicah od kavbojk natlačene stvari. Že drugič v dnevu sem bla priča poskusu kraje. Bla sm precej jezna. Razumem, da včasih ni denarja in da otrok mora jest. Iz tega stališča bi krajo hrane še ekak razumela. Ampak, da pa otroka že pri tej starosti začneš učit, kako se krade, mi je blo pa grozno. Kak se je zadeva razpletla, ne vem. Čist šokirana sem šla proti domu. 

Doma sem se ravno spravlala pucat okna v dnevni sobi, ko mi je zazvonil telefon. Klicala sta Robi in Jernej, ki sta sicer pravočasno prišla na letališče, ampak jima je uspelo zamudit letalo. Celotne zgodbe še ne vem. Ester je bla zraven, ko sem prejela klic in mi je rekla, da ni panike, če rabita da nej to eno noč prespita tu. Ona dva sta zdej na poti sem, bota danes ostala tu, mislim pa, da sta za jutri dobila drugi let proti Lizboni.

Upam, da se s tem današnji čuden dan končuje. Sej kr ne morem vrjet, kaj vse se je zgodilo :))

Hasta pronto*

ditka