Tibidabo in Montjuïc

Hola!

včeri nam je ostal še zadnji dan skupi z mojo familijo. hotla sem splanirat stvari tak, da bi tut js vidla neki, kar do zdej še nisem. In zato smo se zjutri odpravl proti Tibidabo.

Tibidabo je en velik hrib (512m), ki ima na vrhu cerkev, telekomunikacijski stolp in pa zabaviščni park. Zanimivo je zgodbica, kako naj bi hrib dobil ime. Hudič je odpeljal Jezusa na vrh in mu v latinščini reku, da bo vse to njegovo, če poklekne in ga obožuje (Haec omnia TIBI DABO si cadens adoraberis me). 

Na vrhu hriba je postavljen Temple del Sagrat Cor. To je že prej omenjena cerkev. Ubistvu gre v resnici za dve cerkvi, postavljeni eno vrh druge, zgrajeni pa sta bili na začetku 20. stoletja. 

Telekomunikacijski stolp Torre de Collserola je visok 288m, na njega pa se, ravno tako kot na cerkev, lahko povzpneš. To je glavni oddajnik za vse televizijske in radijske postaje v tej okolici.

Zabaviščni park je najstarejši v Barceloni in ima dejansko precej originalnih atrakcij, ki izhajajo iz začetka 20 stoletja.

Na hrib lahko prideš na več načinov, vrjetno je najbolj poznan Blau Tramvia - modri tramvaj, ki te pripelje od vznožja pa do nekje sredine, kjer prestopiš na vzpenjačo, ki te pelje do vrha. Do vrha vodi tudi cesta, precej domačinov pa se ob lepih dneh odloči za izlet v naravo in se gor odpravijo kar peš.

Mi smo izbrali kombinacijo metroja, busa in vzpenjače. Kljub temu, da je najprej kazalo, da bo rahlo megleno in da razgled ne bo dober, se je megla kr razpucala in lahko smo si pogledal Barcelono v vsej njeni velikosti. Če raztegneš obe roke navzven, med njiju ravno objameš celo Barcelono :))

Pogledal smo si cerkev, z mamco sma se sprehodle še do zgornje razgledne ploščadi in še od tam naredle par fotk. Ugotovila sem, da se vidi celo do 70km oddaljenega Montserrata :)

Zabaviščni park je bil tokrat zaprt, smo si pa zato privoščili eno pjačo na terasi in uživali v lepem razgledu.

Na poti nazaj smo srečal še eno žensko, z mačko, ki jo je ravno posvojila. Zvedl smo, da se na hribu nahaja tudi ogromno zavetišče za živali.

Po tem smo se odpeljali v mesto, do Desigualovega Outleta. Je blo treba mal zapravlat :)))

Nato smo se odločal med več različnimi varijantami. Ura sicer še ni bla velik, ampak bli smo mal lačni in mal utrujeni. Opcija je bla, da se vrnemo v hotel, ampak na koncu smo izbral drugo varianto. Nabavl smo hrano, se odpeljal do vznožja Montjuicka in si tam pri parku ob magični fontani privoščili piknik. Zraven smo nafutral še neki barcelonskih golobov in se poslužl javnega wc-ja. eni pač morjo skos hodit lulat, a ne? :P

po tem smo se s pomičnimi stopnicami odpeljal do vrha, kjer je muzej katalonske umetnosti. Užival smo še v razgledu na Barcelono iz druge stvari. Takrat smo bli po moje vsi veseli, da smo se odločli, da še ne gremo do hotela. Sprehodli smo se še do olimpijskega štadijona in si pogledal še tisto. Prou neverjetno je, kolk stvari smo spravli v teh par dni :) 

Čas je bil, da smo šli počasi vhotel. Js sm spakirala neki svojih stvari, ki jih ne rabim več (zimske pulovre in dolge hlače), pa še neki stvari, ki so ostale tu od prejšnjih obiskov. prou nasmejal smo se, ko smo pakiral in ugotavljal, kolk pulovrov bo mogu met kdo na seb, da bomo lahko vse spravl v ročno prtlago in prepelal domov. 

Mel smo še zadnji piknik na postli, potem pa smo se počasi spravl spat. Ati me je pospremu do doma. Ko sem bla gor v stanovanju, nisem mogla pomagat in sem potočla par solzic. že dolg nisem vidla mojih in tehle par dni je blo tok super. res me je začel mučit domotožje

danes zjutri sem se zaspala. ko me je mamca poklicala, sem se zrihtala v parih minutah in šibala proti hotelu. treba je blo še poravnat račune za zajtrke in pri tem je nastal nemal problemov. kr nisem in nisem se mogla zmenit z žensko, kaj je še in kaj ni za plačat :) 

Ampak danes se še Barcelona počuti tok bedno kot js. Oblačno in mrzlo je, ornk depresivno.

Moje sem pospremla na letališče in od takrat naprej se počutim sama. Ne gre se za to, da bi zdej spakirala kufre, pa šla z njimi. Tu me čaka še eno goro stvari, ki jih moram dokončat. Gre se bolj za to, da sem sama. Da je vse odvisno od mene, da se lahko zanesem samo na sebe. vsakič ko obiski grejo, je tak. Vem, da bom jutri že boljše. Ampak zdej bi se dala samo v klobčič in zaspala.

Mam samo še dva mesca in po eni strani me daje hudo domotožje, po drugi pa sem nemirna, ker gre proti koncu. Ne znam pa si predstavljat, da bi dejansko šla živet drugam za vedno. Mogoče je lažje, če te doma nič ne čaka, nihče ne čaka. Al pa da te nekdo čaka na drugem koncu, da greš proti nečemu in ne stran.

Ampak da se vrnem na prvotno temo. Kolker mi je težko, da so šli moji domov, sem vesela, da so bli tu. Da so vidli kje in kako živim, da so bili vsej za kratek čas del tega. Vidl smo ogromno in čeprou je blo ornk naporno, vrjamem, da jim ni žal za nobeno stopnico, za noben korak. kolkrat pa lahko rečerš ''sem obiskal-a hčero/vnukinjo, ki živi v Barceloni'' :)